Bikinke

Smo junija. Po juniju bo julij in v juliju se gre na morje.
Pa grem na en špancir v center, da prečekiram kopalke. Zavijem v Calzedonijo. Bab v štarcuni k toče! Vse prlimane na štender s kopalkami in iščejo svojo cifro, čakajo v vrsti za pomerjanje, šnofajo vmes še malo po spodnjih gatah in modrcih.
Sem se kultivirano postavila v kvazi vrsto in čakala, da se vsa ta množica spoka iz trgovine. In pol stojim tam kot tak "bubreg u loju". Babe se ne premaknejo nikamor. Prešlatale bi vse kar visi na steni. Me že ima, da odjavim s te ludnice, samo mi babji firbec preprečuje. Zrak v tem pajzlu stoji, se ne premakne, zadušljivo, kaotično. Vem, da so kopalke majhne, samo a je nujno potrebno to majhnost stlačit na 3 x 4 metre? Še stric, ki prodaja ključe v Trnovem ima večjo štarcuno!
Končno se mi uspe zrinit v prvo vrsto. Pa gledam... in gledam... Uglavnem, letos vse v volančkih- rumen volanček na levem jošku, zelen na desnem, rdeč na levi ritnici, črni na desni... kot, da ste ravnokar uletele direkt z Vanuatuja.
Najdem potencialne. Številka je prava, barva OK, grem do garderobe. Ker je štarcuna majhna je utopično pričakovat, da bo garderoba na komot. Notri vročina! Mi začne v sekundi tečt po hrbtu, zaradi vse vlage, ki jo pridelam v kabini ne spravim s sebe kavbojk, od zunaj me pa prodajalka že sprašuje kako stojijo na meni?! Kaj kako stoji na meni?! Nič ne stoji-vse še visi z mene! In se začne... Spulim s sebe hlače, majico, štumfe. Prizor? Na nogah odtisi kavbojk, kot da so me pred pol ure prebičali, gležnji fino otečeni od preozkih zoknov, v obraz pa kot zastava Albanije. Že rahlo nataknjena, končno zvlečem nase proklete kopalke. Se pogledam v ogledalo, ki ga zaradi očitnega besa skoraj razgoni! Izbruh panike. Zarotnik? Luč, ki jo genijalno namontirajo direkt nad glavo, da se ti povsod navesijo sence, ki te spremenijo v Michelin maskoto!
Ven sem odšla brez kopalk. Imam pa katalog. V katalogu so iste kopalke... na 16-letnem životcu. Ampak tam ni nobenih senc.

Po balkansko

Zgodba se začne v soboto zjutraj.
Vstanem po 6-ih urah spanja z nekimi čudnimi zvoki v črevesju. Krivec, oziroma še bolje krivci, so mojitoti, ki sva jih s Tanjo prav z lahkoto praznile večer pred. Ajde dobr, vzamem v zakup... bo pač driskalni maček. Ker so štiri ure res premalo, splanirava še kosilo. Naredim klasično napako- naročim rižoto z jurčki in skuto. Mati milo... mi je dogajal celo popoldne, sem postala že profi za kapučino!
Zvečer, vendar še vedno z živahno peristaltiko, s Saro pičimo na Killerse. Ideja je bila, da ji nudim koncert za RD. Na koncu dobi zastonj karte in ona pelje mene. Ostane samo še obljuba, da jo spravim v prvo vrsto. V izogib dehidraciji, si pogumno naročim dva Uniončka in začne se misija "Do odra".
Taktika, ki jo uporabimo se imenuje "Guraj, guraj". Če ste se v srednjo vozili z vlakom, vam je princip poznan.
Strategija se obrestuje, pridemo do VIP ograje. Izgleda, da naprej ne gre več. Ja ITAK! Kaj da ne! Kakšen VIP? Kaj je to? Kdo so to? Guraj, guraj!!! No, pa je vseeno ograja iz železa. Ampak, tam je prijazen redar. Staknemo glave in pade ideja.
Ej Klara, daj ga lepo poglej, stisni mu 20 EUR, prijetno se mu nasmehni... zihr bo zakapiral!
Torej, začnemo plan B misije Guraj, guraj.
Pridem do prijaznega redarja.
Dan! :)))
Dober dan.
Gospod redar, kaj moramo narest, da bi nas spustili čez ograjo?
Nič. Samo štempelj mora bit na roki.
Gospod redar, kje pa dobim štempelj na roko?
Nebi vedu.
A, če damo 20 EUR dobimo štempelj?
Punce, bi vas spustil čez, res, samo me šefi gledajo...
Aja? Kje? Jim bomo pomahale!!!
Ne, ne punce, res ne gre no! Dajte se umakit, gužvo delate!
Ja OK noooo :((
Spet zasedamo ob ograji... Pa ta proklet štempelj! Pa kje se to dobi?!? Pa, a res ne bomo v prvi vrsti al kaj!? Ja, ITAK!
Pogledam čez ograjo. Tam dve mule, cele v evforiji, da so prišle v VIP ložo. Pa jima rečem: Ej bejbike, kak vama je pa to ratal? Ej stara moja, je dobla kolegica štempelj in sem prtisnala roko gor in se je poznal še na men, a veš...
Pogledam babnce. Pečarjeva dobi genialno idejo! Sledi plan C... AKCIJA!
Naključna obiskovalka posodi makeup, narišemo krogec, razmažemo kvazi štempelj, rahlo obgrizemo- da je krog bolj pristen, sledi še očarljiv pogled šefu prestrašenega redarja IN SMO NOTRI!!! Balkanski pristop.
Pred spanjem samo še obvezen obisk WC-ja in zahvala peristaltiki za fair play med koncertom...

Degradacija

Grem k zdravniku na "Pregled pod obremenitvijo". Stvar izgleda takole... Prideš tja in te prijazna sestra pospremi v ordinacijo. Takoj ko stopiš čez vrata, te šokira pogled na aparaturo, s katere visijo gumijaste cevke, ki imajo na koncu nekakšne seske. Zraven stoji sobno kolo, ki ima na pedalih trake, s katerimi te fiksirajo. Vso to grotesknost prekine prijazen, mlad, postaven zdravnik. Takoj po stisku roke in vljudnostni frazi ,, Kako ste Gospa?,, se romantika o princu v beli halji konča, saj je naslednji stavek... Prosim če se slečete.
Hmmm... A zdele? A kr tuki? A čist?
Ja ja gospa! Kar tukaj, samo trenerko in teniske imejte na sebi, zgornji del pa čist do konca!
Ampak, a ne bom vozila kolo, vi boste pa samo nadzorovali, da vam ne izdahnem?
Točno tako gospa.
Zakaj pa zgoraj brez?
Poglejte gospa... vam moramo namontirati vse te cevke s seski, da bomo sproti merili utrip in pritisk.
Ja, razumem gospod Doktor samo, a bom gonila napol naga?
Ja gospa, zgoraj brez, ne gre drgač! Pa še noge vam bomo privezal na pedala, da nam kam ne uidete! Da vas zaradi brzine ne vrže s kolesa!
Super, gospod zna biti tudi duhovit.
Torej, te pošpricajo z nekim razkužilom, prlimajo okol bubisov vseh 10 seskov in tolk da te ne udarijo po riti in... akcija! No, in goniš kolo... Vse ti skače levo, desno, gor, dol... gospod Doktor pa ima ob tej porno predstavi nepopustljivo željo komunicirati o maratonu Franja, Roland Garrosu in Federerju.
Ko test prestaneš, ti gospod Doktor vljudno ponudi papirnato brisačko. In potem spet zadrega... A zdaj si jih naj popivnam pred njem al kaj?! Res, super finiš!
Minile so 4 ure od neljubega pregleda... moj sprednji del pa še vedno kot travnik v Angliji, poteptan s skrivnostnimi krogi...

Res je problem

Poroka. Pa ne moja. Ampak vseeno je stvar komplicirana. Tkole gre...
Najprej rabiš obleko. Itak jih imaš vsaj pet v omari, ampak nujno rabiš
novo. Da si že vnaprej razjasnimo pojme-to ni 2 urni projekt. Ne moreš
rečt, da greš v Citypark in BAM! Lej jo! Pa glih tole sem iskala! Ne ne ne...
Za to je treba reskirati celo soboto, vzet s sabo flašo vode, napolnjen
telefon, na noge nekaj, kar nima več kot 2 cm, na sebe pa čim manj!
Greš v prvo trgovino. Nič. Greš v drugo. Nič. Najdeš sicer ful hud pas,
znižan za 50% in ga usput nabaviš. Greš v tretjo. Spet nič. Tam nekje na
zadnjem štenderju vidiš čist odbito rutko in lej...zadnji kos! Itak da jo
vzameš. Greš naprej čez cesto in srečaš kolegico z istim problemom. Posledica samoumevna-kava.
Ji razložiš problem, ona tebi svojega, se strinjata obe da nimajo v celi
Ljubljani ene same dubre cunje, sledijo plani romanja v Trst, Zagreb...
Po eni uri brainstorminga še vedno status quo. Štala! Z grozo ugotoviš,
da imaš pas, rutko in 50 EUR manj. Ponavadi se stvar konča tako, da greš do prve trgovine v kateri si našel nekaj, kar ti je približno OK in kupiš. Moški princip. Samo oni ne pridejo domov s pasom in rutko.
Ha, nismo še pri Veni Vidi Vici. Uf, ki pa... Sledijo čevlji. Komplicirana
matrika barve in višine. Če je pa potrebno vključit še obliko čevlja, smo pa
hitro v vektorskem prostoru.
O ja, ko bi bila stvar pri čevljih že končana... Torbica. Prokleta torbica.
Vsaka od nas jih ima zihr vsaj 5, ampak kot zakleto, nobena ne gre zraven.
In pol spet gonija. A bi ceker? A bi rajši tako mini lakasto, tolk da stlačim
notri tampon? Mogoč bi pa tako, ki jo imam lahko še kdaj za v mesto? Ja!!!
In spet kupiš takšno, ki jo imaš lahko za v mesto! In spet imaš v omari
eno več, s katero greš lahko v mesto. Ker važno je, da naslednjič, ko bo spet poroka, ne bo v omari spet nobene torbice. Ker bodo same take za v mesto.
Fantje, kolk je pa vam fajn! Vržete na blagajno prve hlače ki jih spravite
na rit in po možnosti kupite še ene, ki so samo za odtenek temnejše,
da ne bo treba čez 6 let spet v nabavo novih!

5 dejstev

1. Da sem naročena na SIOL internet 20M/20M in da se mi še nikoli ni
povezalo na več kot 10M! Bi klicala operaterja, ampak....Ta mi je
nazadnje dopovedoval, da naj v televiziji izbišem cookije, saj bom lahko
le tako dostopala do "izobraževalnega programa"... Komunikacija se je žal,
končala neuspešno. Zaključek le-te je še bolj vprašljiv.

2. Še vedno vztrajam, da sem višja od 163 cm in da so me na zdravniškem
pregledu narobe izmerili!

3. Da bi se morala ukvarjati z bioenergetiko. Zakaj? Če si dam kovanec
na čelo, tam tudi ostane!
Ne izklučujem opcije magneta v lobanji-kakršnegakoli...

4. Da je japonski raziskovalec odkril nekaj zame...Ob določeni melodiji,
ki bi jo naložila na svoj mobilnik in si jo predvajala 10 dni, 20 x na dan,
bi se obseg mojih prsi povečal za najmanj 3 cm!
Vir - Računalniške novice, maj 2009

5. Da sem kofetkala z osebo A. Tudi po eni uri druženja, mi je korelacija
As - oseba A neznanka :))

Johnny Bravo

Ura 4 pop. , grem tečt. Pri BIO faxu na PST mimo bajerja v Mostec,
v hrib na Rožnik, se spustim v Tivolij in obrnem po isti trasi nazaj.
Zunaj je vedno več tekačev-takšnih in drugačnih. Bi jih razdelila na
3 skupine. Tekači, Rivali, Pizduni.
-Skupina A. Tekači. Vsi, ki jih tek veseli in jim je rekreacija.
-Skupina B. Naj bodo ,,Rivali,,.
Najbolj zagrizeni primerki. Štart vsak dan na istem mestu ob isti uri.
Fartlek, aerobne vaje, vaje za moč in gibljivosti, klanec, spust, intervali.
Cilj Rivala? Ironman. ...najmanj!
-Skupina C. Bi jih imenovala ,,Pizduni,,.
To so najbolj samovšečni primerki človeške vrste. Rekreacija jim je
kot modna pista v Milanu. Letošnje poletne zapovedi- črna očala, črni
dres, črni copati, črna šilt kapa, črni iPOD -pa ne shuffel, ta je premajhen
in se ne vidi, ter črni Nike Plus, ki spremlja vse njegove življenjske funkcije
in ga kontrolira na vsakih 100 metrov.
Pista je široka dovolj, da se postavijo vštric vsi Gucciji, Cavalliji, Armaniji,
DolceGabbani in Channeli.
Ampak ne. Ti pizduni pritečejo mimo tebe na 20 centi. Že ko te zagledajo
se začne. Najprej si potegnjo hlače v rit. Takoj za tem krajšajo rokave. Ja,
tricepsi in bicepsi se pa res ne vidijo čez rokav a ne?! Če ostane še meter
lufta pa zajamejo sapo, da je Johnny Bravo figura bolj opazna. Sledi oblak
Malizije, včasih te preseneti Old Spice, redko Axe.
Vedno znova pa me impresionirajo ,,zasledovalci,, To so primerki, ki te
najprej pregledajo od zadaj, prehitijo po levi in se ti naguzijo spredaj v
upanju da bom naredila kaj?!? Človek postane v taki situaciji rahlo
zmeden... A zdaj sem dobila štafetno palico in ga moram obdelat še jaz?

Nč jasn....

Dekliščina. 16 babnc. Žur. Hud žur!
Ob 2 zjutraj jih pol popada, bojevnice-vedno iste, pa na
križarski pohod.
Za začetek kar čez cesto. V Asa. Ideja je bila, da pokurimo
vse ,,free drink,, bone, ki nam jih je prijazni ,,Latino,, v Cantini
zataknil v žepe.
Na pol poti do šanka že pobiram naročila za "booze".
Vsakič je pravilo isto. Prsti na levi roki so za žganarijo, na desni za vino.
Zakaj? Ponavadi desni prsti niso tako obremenjeni in pridejo prav za
,,pantomimo,, z natakarjem. Saj veš, muzika je glasna in s prsti lažje
dopoveš "3x". Do tega trenutka, imaš v glavi še vedno nekaj aktivnih
celic, ki kričijo čez vse kanale, da naročiš tisto, kar si pil do sedaj!
Ne mešaj! Pa kaj, če bodo vse ostale Redbull vodko. Ne mešaj!
In kaj za vas gospodična? Redbull vodko prosim...in se začne.
Stvari se razvijajo, "fuuul dugaja", vročina, slečes s sebe vse kar še
moralno gre, se še naprej igraš z natakarjem pantomimo, kar
naenkrat obvladaš salso in merenge, Redbull deluje, vodka še bolj.
V tistem trenutku, ti je vse kristalno jasno. Motorika še deluje, prsti
na levi roki v konstantnem gibanju, obrati pri salsi uspešno izvedeni,
zapomniš si vsa imena, vsem razložiš kdo si in kaj počneš.
Da nam ne bi slučajno postalo dolgčas-AKCIJA naprej!
Se nabašemo v taxi.
Reveža prepričamo, da obvladamo BalkanPop sceno. Sledi CD. Zdi se,
da je naveza redbull vodka - CECA samoumevna. Cilj-12ka. Aj meni...
Kot vsak bataljon brez poveljnika, se tudi me porazgubimo. Sčasoma,
te žulji zaradi petk spomnijo, da je čas kapitulacije.
Pokličeš taxi. Vedno, pa ni važno ali jih kličeš ob 3 popoldan ali pa ob 6
zjutraj, ti rečejo...7 minut gospa (ja, sedaj me že operaterji tako
naslavljajo). Ker "pantomima" ni zastonj, greva s taxistom najprej do
bankomata-fantu bo treba plačat (če nimaš "everčkov" gre včasih tudi
z burekom). Tik pred domom se ti porodi genialna ideja...
Kaj pa, če bi vi-prijazen taxist, mene peljali do bureka? Veste, se mi zdi,
da mi bo želodec hvaležen. Akcija!
Zavoj čez dvojno in direkt do Olimpije. Naročam...En burek pa Pepsi
prosim! Ni Pepsi lubica. A je Fanta? Ni fante lubica. A je Zala?
Ni Zale lubica. A pejte nekam :)))
Nahecam prijaznega taxista, da me zapelje do Horsa v Tivoli. Končno tudi
Pepsi!
Nedelja. Dan po.....
Ura je 4 popoldan. Klic. Telefonska neznana. Ignoriraš. Potegneš še tam
do enih 5ih.
Spet telefon-sms. Čaw Klara, a si mi dala pravo telefonsko? Lp, A iz Asa...
Ooooojjjooojjjj! Spet sem zlorabljala svojo številko :))
Seveda, se najprej hočeš spomnit kdo to je, kako izgleda, zakaj bi mu dala
svojo številko...TEMA. Kličeš vse sotrpinke prejšnjega večera, poizveduješ
po osebi A ...tema pri vseh!
Je ura že pozno zvečer. Spet sms. Vidiš, da je pošiljatelj SPET neznan....
Živjo Klara, kako kaj? Dober žur, danes pa suffer? Lp, B iz Asa.
In ne mine 10 minut, ko se javi C!
Ok, ok, ok...torej imamo A, B in C????
In spet "konferenčni klic" sotrpink... izveš, da je bilo vse častno
in pod kontrolo :))) Aleluja!
Na koncu, ti ne preostane nič drugega, kot da pokličeš vse
"koordinate Pitagorovega izreka" se jim opravičiš za nastalo škodo,
obrazložiš, da je za vse spet kriva Redbull vodka in si za lahko noč rečeš:
N'kol več Redbull vodk!
....ja, itak ;)