Bikinke

Smo junija. Po juniju bo julij in v juliju se gre na morje.
Pa grem na en špancir v center, da prečekiram kopalke. Zavijem v Calzedonijo. Bab v štarcuni k toče! Vse prlimane na štender s kopalkami in iščejo svojo cifro, čakajo v vrsti za pomerjanje, šnofajo vmes še malo po spodnjih gatah in modrcih.
Sem se kultivirano postavila v kvazi vrsto in čakala, da se vsa ta množica spoka iz trgovine. In pol stojim tam kot tak "bubreg u loju". Babe se ne premaknejo nikamor. Prešlatale bi vse kar visi na steni. Me že ima, da odjavim s te ludnice, samo mi babji firbec preprečuje. Zrak v tem pajzlu stoji, se ne premakne, zadušljivo, kaotično. Vem, da so kopalke majhne, samo a je nujno potrebno to majhnost stlačit na 3 x 4 metre? Še stric, ki prodaja ključe v Trnovem ima večjo štarcuno!
Končno se mi uspe zrinit v prvo vrsto. Pa gledam... in gledam... Uglavnem, letos vse v volančkih- rumen volanček na levem jošku, zelen na desnem, rdeč na levi ritnici, črni na desni... kot, da ste ravnokar uletele direkt z Vanuatuja.
Najdem potencialne. Številka je prava, barva OK, grem do garderobe. Ker je štarcuna majhna je utopično pričakovat, da bo garderoba na komot. Notri vročina! Mi začne v sekundi tečt po hrbtu, zaradi vse vlage, ki jo pridelam v kabini ne spravim s sebe kavbojk, od zunaj me pa prodajalka že sprašuje kako stojijo na meni?! Kaj kako stoji na meni?! Nič ne stoji-vse še visi z mene! In se začne... Spulim s sebe hlače, majico, štumfe. Prizor? Na nogah odtisi kavbojk, kot da so me pred pol ure prebičali, gležnji fino otečeni od preozkih zoknov, v obraz pa kot zastava Albanije. Že rahlo nataknjena, končno zvlečem nase proklete kopalke. Se pogledam v ogledalo, ki ga zaradi očitnega besa skoraj razgoni! Izbruh panike. Zarotnik? Luč, ki jo genijalno namontirajo direkt nad glavo, da se ti povsod navesijo sence, ki te spremenijo v Michelin maskoto!
Ven sem odšla brez kopalk. Imam pa katalog. V katalogu so iste kopalke... na 16-letnem životcu. Ampak tam ni nobenih senc.

Po balkansko

Zgodba se začne v soboto zjutraj.
Vstanem po 6-ih urah spanja z nekimi čudnimi zvoki v črevesju. Krivec, oziroma še bolje krivci, so mojitoti, ki sva jih s Tanjo prav z lahkoto praznile večer pred. Ajde dobr, vzamem v zakup... bo pač driskalni maček. Ker so štiri ure res premalo, splanirava še kosilo. Naredim klasično napako- naročim rižoto z jurčki in skuto. Mati milo... mi je dogajal celo popoldne, sem postala že profi za kapučino!
Zvečer, vendar še vedno z živahno peristaltiko, s Saro pičimo na Killerse. Ideja je bila, da ji nudim koncert za RD. Na koncu dobi zastonj karte in ona pelje mene. Ostane samo še obljuba, da jo spravim v prvo vrsto. V izogib dehidraciji, si pogumno naročim dva Uniončka in začne se misija "Do odra".
Taktika, ki jo uporabimo se imenuje "Guraj, guraj". Če ste se v srednjo vozili z vlakom, vam je princip poznan.
Strategija se obrestuje, pridemo do VIP ograje. Izgleda, da naprej ne gre več. Ja ITAK! Kaj da ne! Kakšen VIP? Kaj je to? Kdo so to? Guraj, guraj!!! No, pa je vseeno ograja iz železa. Ampak, tam je prijazen redar. Staknemo glave in pade ideja.
Ej Klara, daj ga lepo poglej, stisni mu 20 EUR, prijetno se mu nasmehni... zihr bo zakapiral!
Torej, začnemo plan B misije Guraj, guraj.
Pridem do prijaznega redarja.
Dan! :)))
Dober dan.
Gospod redar, kaj moramo narest, da bi nas spustili čez ograjo?
Nič. Samo štempelj mora bit na roki.
Gospod redar, kje pa dobim štempelj na roko?
Nebi vedu.
A, če damo 20 EUR dobimo štempelj?
Punce, bi vas spustil čez, res, samo me šefi gledajo...
Aja? Kje? Jim bomo pomahale!!!
Ne, ne punce, res ne gre no! Dajte se umakit, gužvo delate!
Ja OK noooo :((
Spet zasedamo ob ograji... Pa ta proklet štempelj! Pa kje se to dobi?!? Pa, a res ne bomo v prvi vrsti al kaj!? Ja, ITAK!
Pogledam čez ograjo. Tam dve mule, cele v evforiji, da so prišle v VIP ložo. Pa jima rečem: Ej bejbike, kak vama je pa to ratal? Ej stara moja, je dobla kolegica štempelj in sem prtisnala roko gor in se je poznal še na men, a veš...
Pogledam babnce. Pečarjeva dobi genialno idejo! Sledi plan C... AKCIJA!
Naključna obiskovalka posodi makeup, narišemo krogec, razmažemo kvazi štempelj, rahlo obgrizemo- da je krog bolj pristen, sledi še očarljiv pogled šefu prestrašenega redarja IN SMO NOTRI!!! Balkanski pristop.
Pred spanjem samo še obvezen obisk WC-ja in zahvala peristaltiki za fair play med koncertom...

Degradacija

Grem k zdravniku na "Pregled pod obremenitvijo". Stvar izgleda takole... Prideš tja in te prijazna sestra pospremi v ordinacijo. Takoj ko stopiš čez vrata, te šokira pogled na aparaturo, s katere visijo gumijaste cevke, ki imajo na koncu nekakšne seske. Zraven stoji sobno kolo, ki ima na pedalih trake, s katerimi te fiksirajo. Vso to grotesknost prekine prijazen, mlad, postaven zdravnik. Takoj po stisku roke in vljudnostni frazi ,, Kako ste Gospa?,, se romantika o princu v beli halji konča, saj je naslednji stavek... Prosim če se slečete.
Hmmm... A zdele? A kr tuki? A čist?
Ja ja gospa! Kar tukaj, samo trenerko in teniske imejte na sebi, zgornji del pa čist do konca!
Ampak, a ne bom vozila kolo, vi boste pa samo nadzorovali, da vam ne izdahnem?
Točno tako gospa.
Zakaj pa zgoraj brez?
Poglejte gospa... vam moramo namontirati vse te cevke s seski, da bomo sproti merili utrip in pritisk.
Ja, razumem gospod Doktor samo, a bom gonila napol naga?
Ja gospa, zgoraj brez, ne gre drgač! Pa še noge vam bomo privezal na pedala, da nam kam ne uidete! Da vas zaradi brzine ne vrže s kolesa!
Super, gospod zna biti tudi duhovit.
Torej, te pošpricajo z nekim razkužilom, prlimajo okol bubisov vseh 10 seskov in tolk da te ne udarijo po riti in... akcija! No, in goniš kolo... Vse ti skače levo, desno, gor, dol... gospod Doktor pa ima ob tej porno predstavi nepopustljivo željo komunicirati o maratonu Franja, Roland Garrosu in Federerju.
Ko test prestaneš, ti gospod Doktor vljudno ponudi papirnato brisačko. In potem spet zadrega... A zdaj si jih naj popivnam pred njem al kaj?! Res, super finiš!
Minile so 4 ure od neljubega pregleda... moj sprednji del pa še vedno kot travnik v Angliji, poteptan s skrivnostnimi krogi...