Bikinke

Smo junija. Po juniju bo julij in v juliju se gre na morje.
Pa grem na en špancir v center, da prečekiram kopalke. Zavijem v Calzedonijo. Bab v štarcuni k toče! Vse prlimane na štender s kopalkami in iščejo svojo cifro, čakajo v vrsti za pomerjanje, šnofajo vmes še malo po spodnjih gatah in modrcih.
Sem se kultivirano postavila v kvazi vrsto in čakala, da se vsa ta množica spoka iz trgovine. In pol stojim tam kot tak "bubreg u loju". Babe se ne premaknejo nikamor. Prešlatale bi vse kar visi na steni. Me že ima, da odjavim s te ludnice, samo mi babji firbec preprečuje. Zrak v tem pajzlu stoji, se ne premakne, zadušljivo, kaotično. Vem, da so kopalke majhne, samo a je nujno potrebno to majhnost stlačit na 3 x 4 metre? Še stric, ki prodaja ključe v Trnovem ima večjo štarcuno!
Končno se mi uspe zrinit v prvo vrsto. Pa gledam... in gledam... Uglavnem, letos vse v volančkih- rumen volanček na levem jošku, zelen na desnem, rdeč na levi ritnici, črni na desni... kot, da ste ravnokar uletele direkt z Vanuatuja.
Najdem potencialne. Številka je prava, barva OK, grem do garderobe. Ker je štarcuna majhna je utopično pričakovat, da bo garderoba na komot. Notri vročina! Mi začne v sekundi tečt po hrbtu, zaradi vse vlage, ki jo pridelam v kabini ne spravim s sebe kavbojk, od zunaj me pa prodajalka že sprašuje kako stojijo na meni?! Kaj kako stoji na meni?! Nič ne stoji-vse še visi z mene! In se začne... Spulim s sebe hlače, majico, štumfe. Prizor? Na nogah odtisi kavbojk, kot da so me pred pol ure prebičali, gležnji fino otečeni od preozkih zoknov, v obraz pa kot zastava Albanije. Že rahlo nataknjena, končno zvlečem nase proklete kopalke. Se pogledam v ogledalo, ki ga zaradi očitnega besa skoraj razgoni! Izbruh panike. Zarotnik? Luč, ki jo genijalno namontirajo direkt nad glavo, da se ti povsod navesijo sence, ki te spremenijo v Michelin maskoto!
Ven sem odšla brez kopalk. Imam pa katalog. V katalogu so iste kopalke... na 16-letnem životcu. Ampak tam ni nobenih senc.